Na okoliških planšarijah poskusiš domačo skuto in sir in se naužiješ spokojnosti. Čas se tu res ustavi. Zime sicer niso več kar so bile, se pa še vedno najdejo dnevi, ko te prebudi sonce in z energijo napolni razgled na zasneženo pokrajino. Najraje z Vogla ko se po novozapadlem snegu spustiš po Žagarju. 

Na kmetiji pr’Mružo so živeli moji predniki. Iz njihovih pripovedovanj naj bi nekoč tu gospodaril Ambrož, iz katerega imena izpeljanke je domačija dobila ime. Le pod domačimi imeni domačini vedo kam kdo paše.

Hiša sredi mirne vasice, na naslovu Srednja vas 12 je bila včasih kraj, kjer so se družili, peli in plesali vsi vaščani. Zadnji gospodar je bil Martin, moj dedek, ki se je k Mružo primožil. Hišo je obnovil dvakrat. Prvič leta 1949, ko se mu je rodil sin je vas pogorela, drugič pa leta 2000, po potresu v Posočju. Da hiša ne bo več samevala, kot nekaj zadnjih let, smo se odločili, da jo ponovno obnovimo in ji vdihnemo življenje. Naj bo to povezano z imenom Ambrož, latinsko Ambrosius – “nesmrten, božji, božanski” ali pa samo z dejstvom, da stoji v raju sredi Evrope in bi bil greh dopustiti kako drugače.

– Asja